Za dr. Aleksandra Zadela sem izvedel pred dvema letoma, ko je predaval na Nikodemovih večerih. Navdušil me je tako s svojo vsebino kot tudi z izredno svežim pristopom, polnim humorja in miselne hrane. Eden njegovih temeljnih poudarkov je, da naj odrasli ničesar ne naredimo ničesar namesto otroka ali mladostnika.

Prejšnji teden se je zgodil najbrž najpomembnejši dogodek s področja mladinskega dela v Cerkvi, 2. narodna konferenca o mladinski pastorali. Imel sem čast, da sem ta dogodek vodil.

Razmere nam žal niso omogočale, da bi dr. Zadela povabili na konferenco, smo se pa zato odpravili v Koper, kjer smo z njim naredili video intervju. Intervju je pravzaprav izvedla kolegica Tina, za kar se ji najlepše zahvaljujem.

Preveč pod nadzorom odraslih

V pričujočem videu Zadel trdi, da mladi danes odraščajo povečini v okoljih, ki so pod nadzorom odraslih. Zelo malo časa, pravi, odraščajo v okoljih, ki bi jih imeli pod nadzorom sami.

Od odraslih seveda dobijo predvsem pozitivne informacije, iz katerih se učijo, da so edinstveni. Za te odrasle tudi so. Žal pa so deležni premalo realnih informacij s strani sovrstnikov. S strani sovrstnikov si večkrat prezrt kot slišan. Večkrat obvelja beseda drugega kot tvoja…

Današnje generacije mladih imajo, pravi dr. Zadel, zato pretirano dobro samopodobo, ko so skupaj. Obenem pa se zelo slabo znajdejo, ko pridejo v realni svet. Mnogi zato izhod vidijo v trikih, predvsem na socialnih omrežjih in v virtualnih komunikacijah.

Občutek edinstvenosti ni dovolj?

Intervju me je nekoliko omajal v moji tezi, da je občutek edinstvenosti mlade osebe zelo pomemben, če želimo, da ta oseba razvije svoje potenciale. Zagreto sem trdil, da je prav občutek edinstvenosti tisti, ki te pokliče v akcijo, k opravljanju naloge, ki jo imaš zaradi svoje edinstvenosti samo ti in je ne more namesto tebe opraviti nihče drug.

Očitno ne gre samo za edinstvenost ampak za dvojček. Za dvojček: edinstvenost – frustracija. Morda je tudi določena mera frustracije potrebna, da se posameznikovi potenciali razvijejo.

Ali kot pravijo na jugu: “Što ne ubija, jača!”