Druga Evropska konvencija o mladinskem delu, ki med 27. in 30. aprilom poteka v Bruslju, je usmerjena v iskanje skupnih tal (common ground) mladinskega dela. Po dveh dneh, torej po polovici konvencije, jih še nismo našli.

Dovolj praznovanja raznolikosti!

Haward Williamson

Haward Williamson

»Dovolj je praznovanja raznolikosti in pestrosti mladinskega dela! Po petih letih je čas, da poiščemo naša skupna tla!« je v enem od uvodnih nagovorov dejal Haward Williamson, profesor evropskih mladinskih politik na univerzi South Wales.

Vzklik se je nanašal na prvo Evropsko konvencijo, organizirano leta 2010, katere osrednji namen je bil prav to: praznovanje raznolikosti in pestrosti mladinskega dela.

Zakaj?

Vprašanje, zakaj v Evropi, ki ponavadi kar prekipeva od praznovanja raznolikosti, takšen obrat k iskanju enotnosti, se zdi povsem na mestu. Še posebej ker znotraj te raznolikosti mladinsko delo velja za še posebej in dodatno pisanega.

Kakovostno igrano povezovanje programa

Kakovostno igrano povezovanje programa

Williamson je ponudil tudi ta odgovor: »Med tem, ko tole govorim, mi doma oblasti uničujejo mladinsko delo.« Povedal je tudi zgodbo o lokalnem mladinskem centru, ki ga je vodil in ki so ga leta 2013 zaradi nenehnega zmanjševanja javnih sredstev, po desetletjih dokončno zaprli. Dobili so le še nekaj več kot 20.000 funtov.

Toliko, preračunano v evre, v Sloveniji od Urada RS za mladino ne dobi skoraj nihče – morda skavti in taborniki na nacionalnem nivoju! Eden, dva, morda. Lokalne organizacije pa …

»Potrebujemo rezultate«

Logotip konvencije

Logotip konvencije

Mladinsko delo sodi v področje preventive. Za preventivo je značilno, da vlaganje vanjo prinaša ogromne prihranke (10-kratnik vloženih sredstev ali več), vendar ti prihranki niso vidni takoj. Ponavadi šele po nekaj letih, pa še to z zelo dobrimi in natančno usmerjenimi študijami (za katere ponavadi ni denarja).

Evropske države, pa tudi EU kot institucija, v zadnjih letih režejo vse stroške, ki niso nujno potrebni. Oz. bolje rečeno: ki jih še ne bodo takoj udarili po žepu, ampak šele nekoliko kasneje. Kot preventivna dejavnost je v tej kategoriji tudi mladinsko delo.

S strani financerjev je večkrat slišati stavek: »Potrebujemo rezultate!« Opredeljeni morajo biti v smislu merljivih kazalnikov kot npr. število udeležencev, pridobljene kompetence, število novih zaposlitev, število povratnikov v izobraževanje in podobnih. Za dober primer velja pretekli program Erasmus, ki se je (tudi zaradi ogromne količine vloženih sredstev) lahko pohvalil z resnično velikim številom mednarodnih študentskih mobilnosti.

Mladinsko delo rezultate ima. Najverjetneje na en evro ustvari več rezultatov kot velika večina sorodnih sektorjev. Vendar ti ponavadi niso merljivi v številkah ampak v zgodbah. Številke v mladinskem delu enostavno ne delujejo. Mladinsko delo spreminja življenja in takšne spremembe so le težko merljive. Poleg tega mladinsko delo obravnava vsako mlado osebo na njej lasten način. Vsak uspeh je svoja zgodba in se izraža v drugih kazalnikih.

Povejmo naglas!

Iskanje skupnih tal mladinskega dela v Evropi je torej predvsem odziv na željo financerjev po vedno bolj natančno merljivih kazalnikih in na zniževanje javnih sredstev.

Taktika je: naredimo mladinski sektor bolj prepoznaven. Govorimo bolj enotno in še bolj intenzivno se sprašujmo, kaj se v procesih mladinskega dela zares dogaja. Tudi mi imamo dolgo tradicijo in če stvari nekoliko naštudiramo in poenotimo, se lahko postavimo ob bok velikim.

Iskanje ravnovesja

Organizatorji so željo po iskanju skupnih tal jasno izrazili. Pri udeležencih pa, razumljivo, to vedno povzroči tudi določen (zdrav in konstruktiven) odpor.

Celotna prva polovica konvencije zato poteka v iskanju ravnovesja. Med enotnim in pisanim. Med skupnim in posamičnim. Med standardizacijo in ohranjanjem raznolikosti.

Kje je meja? Koliko standardizacije, poenotenja in postavljanja na skupni imenovalec potrebujemo, da bo glas in učinek mladinskega sektorja viden in slišan, obenem pa bo mladinsko delo ohranilo svojo najmočnejšo karto: neizmerno prilagodljivost za potrebe vsakega posameznega mladega človeka?

Kam se bo nagnila gugalnica ravnovesja v drugem delu konvencije?