Inštitut za mladinsko politiko je v začetku leta 2016 izdal poročilo o analizi lokalnih mladinskih politik po slovenskih občinah. Poročilo zasluži pozornost že zato, ker je izdajatelj eden od redkih, če ne edini think-tank v mladinskem sektorju, ki se trudi svoje delo opravljati približno kontinuirano in ne le takrat, kadar so za raziskavo ali zagovorništvo slučajno na voljo kakšna finančna sredstva.

Pregled poročila v prvem delu ne prinaša veliko novega. Ponuja vpogled v nekatere osnovne pojme in splošne podatke o mladih na nacionalni ravni, ki so objavljeni tudi že v mnogih drugih virih. Bolj zanimivo postane v drugem, daljšem delu, ko skuša analizirati ukrepe posameznih občin na 7 področjih:

  • načrtno urejanje področja mladine,
  • participacija mladih,
  • mladinsko organiziranje,
  • zaposlovanje mladih,
  • izobraževanje,
  • stanovanjska problematika mladih in
  • informiranje.

Kaj je novega?

Splošni vtis, ki ga pusti poročilo, je, da se stanje ukrepov mladinske politike v Sloveniji izboljšuje, a zelo počasi. Vsekakor pa se izboljšuje počasneje, kot se slabšajo razmere za mlade na splošno.

Poročilo prikazuje tudi raznolikost ukrepov po posameznih občinah. Kako močno se razlikujejo med seboj! Ste vedeli, da v Sloveniji obstaja občina, ki svojemu mladinskemu centru (ali več tem) namenja več kot pol milijona evrov? Ste vedeli, da na drugi strani obstaja občina, ki je svojemu mladinskemu centru preko razpisa namenila 800€? Najbrž so imeli veliko več stroškov z obravnavo njihove prošnje in upravljanjem vseh transakcij, kot pa so jih namenili ubogemu centru.

Poročilo nakazuje tudi dejstvo, da so mladinski centri na lokalni ravni močno priviligirani v primerjavi z mladinskimi organizacijami. MC-ji so v veliki večini (javni) zavodi, v njihovih dejanskih upraviteljskih strukturah pa imajo mladi praviloma manjšinjski delež – če ga sploh imajo. Participacija mladih skozi članske oblike mladinske organiziranosti se torej še naprej vztrajno tali. V že tako obubožani krajini vertikalnih ukrepov povečini članske oblike organiziranosti predstavljajo manjši delež. Iz poročila je razvidno, da obstajajo tudi občine, ki vse svoje vertikalne ukrepe mladinske politike razumejo zgolj skozi mladinski center (glej izjave uradnikov).

No, ko smo že pri izjavah: še bolj je morda zanimiva izjava nekega uradnika iz poročila, ki pravi: »V naši občini deluje turistično društvo, ki dejansko združuje mlade in opravlja funkcijo odbora za mladino.« Torej: tudi članske oblike organiziranosti imajo, čeprav v zgrešenem kontekstu, še vedno pomen. J

Je to to, kar potrebujemo?

Poročilo je vsekakor dobrodošla obogatitev puste raziskovalne dejavnosti v slovenskem mladinskem sektorju. Vendar pa se ne morem izogniti dejstvu, da skozi poročilo preko vprašalnikov govorijo predvsem občinski uradniki.

Ukrepi skozi njihove oči zvenijo zelo drugače kot skozi oči mladih.

Kaj bi dal za raziskavo, ki bi omenjene (in druge, pozitivne in negativne) ukrepe merila skozi oči končnega blagostanja mladih! Ta bi povedala marsikaj – seveda pa bi tudi koštala veliko več.