Za nami – namreč, za organizacijami, ki delamo v polju mladinskega dela na nacionalni ravni – je vsakoletni obred prijave na javni poziv, ki ga razpisuje Urad RS za mladino. Žargonsko rečeno gre za »ta glavni razpis na področju mladine«.

Za nami je vsakoletna naloga: prepakirati v osnovi isto, seveda pa nekoliko nadgrajeno in bolj-na-potrebe-mladih-danes-odgovarjajočo vsebino v nove koncepte, kategorije in okvirčke, skladne z letnimi prioritetami mladinskega dela in mladinske politike pod Alpami.

Po oddaji razpisa je potrebno v organizaciji le še nekoliko prilagoditi metriko (pred dvema letoma je bilo potrebno uvesti sezname udeležencev, letos prilagoditi metriko številu in opredelitvi mladim z manj priložnostmi), potem pa gas!

Rezultate bomo tako ali tako izvedeli šele, ko bo (zaradi nekaj mrtvih mesecev, ki še sledijo), tretjina programa že za nami. A zaradi tega se večina ne razburja preveč. Predvsem iz dveh razlogov: a) ker so rezultati razpisa dokaj predvidljivi in b) ker v resnici finančno gledano žal ne gre za »ta glavni razpis na področju mladine«.

Ta blog pišem kot človek, ki je v terminologiji tega poziva in njegovih predhodnikov že od leta 2002. Najprej za eno nacionalko, potem delno za drugo, zadnjih 8 let pa za drugo nevladno organizacijo.

Javljanje na slovenske razpise je zame osebno eden najbolj neprijetnih opravkov, kar jih je. Dela je toliko in izid vedno tako zelo negotov! Pri omenjenem razpisu pa čutim nekoliko večjo mirnost. Vprašal sem se, zakaj.

Novo leto, novi koncepti

Navajeni smo že, da nas sodelavci na Uradu vsako leto presenetijo s kakšnim novim konceptualnim ozadjem. Če je bil lani poziv vezan na tri vsebinska področja: neformalno učenje, aktivno državljanstvo in socialna vključenost , je bil letos povezan z Resolucijo o Nacionalnem programu za mladino.

Ne pozabimo, v letu 2012 je bil poziv vezan kar na 8 področij! Za organizacije to pomeni, da morajo svoje dejavnosti vsako leto argumentirati na podlagi novih predpostavk. Dodatna težava pa je, da je potrebno v organizacijah prilagoditi tudi celotno sprotno evidentiranje aktivnosti. Še dobro, da smo pri nas lansko leto prešli na Podio, eno najbolj prilagodljivih okolij za projektni menedžment.

Utemeljevanje in razvrščanje naših aktivnosti po Resoluciji je seveda najbolj razumna rešitev. Zakaj jo pa sicer imamo? Upam, da bo nekaj let ostalo tako.

Več sredstev kot lani

Graf 1

Graf 1: Višina sredstev

Letos je na pozivu na voljo približno 20% več sredstev kot leto prej. Po dolgih letih neprestanega padanja (graf 1) je v kategoriji »Druge NVO« končno čutiti porast. Skromni povratek na leto 2013, pa vendar: nekaj je. Upam, da se bo trend rasti nadaljeval tudi v prihodnje in da bodo odločevalci spoznali, kaj v tem sektorju za vloženi denar dobijo.

Graf 2

Graf 2: Število prejemnikov

Ob grafu, ki ga prilagam, je seveda potrebno povedati, da se količina sredstev ni zmanjševala v vseh kategorijah: pri nacionalkah so vmes tudi rasla. In še, da se je med trendom zmanjševanja sredstev v kategoriji Druge NVO zmanjševalo tudi število njihovih prejemnikov. Tako imenovano čiščenje (graf 3).

Letos bodo programi gotovo manj napihnjeni

V kategoriji Druge NVO so vrednost programa v evrih letos obtežili z veliko manj točkami kot prejšnja leta. Na tem kriteriju bo letos mogoče pridobiti največ 8 točk namesto 20, kolikor jih je bilo mogoče pridobiti lansko leto.

Čeprav v organizaciji, ki jo vodim, zadnja leta s tem nimamo težav, se mi ta odločitev Urada se mi zdi modra. Z njo so implicitno povedali, da jih bolj zanima zgodba kot denar. In tako je prav.

Koliko sredstev lahko pričakujemo?

Graf 3

Graf 3: Povprečna dotacija

Zanimivo: povprečna dotacija na pozivu na posamezno organizacijo (govorim samo o »drugih NVO«) se je skozi leta zelo spreminjal. Graf 3 sem pridobil tako, da sem podatke o vseh razpoložljivih sredstvih delil s številom prejemnikov v tistem letu. Kot je iz njega razvidno, se je povprečna dotacija iz leta 2013 na 2014 znižala kar za približno 40%! Za večino tradicionalnih je bil to hud udarec. Že tako znižanim sredstvom se je namreč pridružilo še večje število upravičencev.

Uravnilovka?

Graf 4

Graf 4: Porazdelitev glede na višino

Pri tem pozivu sem imel zadnja leta občutek, da vsi upravičenci, ne glede na to, kaj prijavijo, dobijo bolj ali manj enako sredstev. Seveda: kakšna točka gor ali dol, a v osnovi sem imel občutek, da vlada neke vrste uravnilovka.

No, kot se je izkazalo (graf 4), temu ni čisto tako. Porazdelitev je kar široka, po strukturi pa nekakšen dvojni gauss. Govorimo torej lahko o majhnih in velikih akterjih. Razlika med obema vrhovoma, torej med majhnimi in velikimi, pa je okoli 5.000 – 6.000 evrov. Torej ena zelo dobra bruto zdravniška plača. Pa ne trdim, da imajo oni prevelike …

Sem pa ob bežnem pregledu podatkov za prejšnja leta dobil občutek, da je bila uravnilovka v prejšnjih letih višja. A tega nisem šel računati.

Povzetek

Od kod torej moja relativna mirnost, povezana s tem pozivom?

Očitno ne izvira iz drugega, kot iz dejstev,

  • da je denarja nekaj več kot lani,
  • da imamo v organizaciji, ki jo trenutno vodim, dober program,
  • da sem (za razliko od kakšne druge veščine) še kar dober v pakiranju konceptov in
  • da sem se sprijaznil z dejstvom, da se z največjim mladinskim razpisom ne bo dalo pokriti niti ene letne plače.

Slednje ostaja tudi glavni izziv Urada za mladino: zagotoviti nekaj več denarja, da bo v mladinskem delu manj samomorov in da bo Urad še naprej ostal relevanten akter na polju mladinske politike.