4. februarja 2015 mineva natanko 20 let od dne, ko sem v krogu mladinske skupine dobil vzdevek Glawca. Bilo je sredi noči v zidanici čisto pri vrhu Trške gore. Vzdevke smo si takrat vzajemno podelili vsi navzoči 17-20-letniki. Bilo nas je 9. Iste noči smo se poimenovali tudi kot skupina: postali smo Družina Podplutba.

V skupino smo v naslednjih letih s posebnim obredom sprejeli še več kot 30 drugih mladih. Vsak je prejel člansko izkaznico s prikupnim logotipom smejka s podplutbo ter izrekel obljubo, da bo udarce življenja vedno prenašal z nasmehom.

Poleg rednih tedenskih srečanj smo hodili na izlete, tabore in mednarodne dogodke. Razdeljeni smo bili v interesne podskupine. Imeli smo svoj časopis, druženje pa so pestrile bolj ali manj odštekane t.i. zdrave neumnosti. Seveda ni manjkala dobrodelnost, navzven pa smo pripadnost izpričevali preko majic, kap in podobne opreme z znakom Podplutbe.

Vzdevek Glawca se me je intenzivno držal več kot desetletje in še danes ga občasno slišim.

Skoraj vsako leto, 4. februarja, pa se spomnim na tisto odštekano noč.

Noč ima svojo moč – in vzdevek tudi

Tista noč ni bila v ničemer zares prelomna. Po njej nismo bili dosti drugačni kot pred njo. Kot skupina in kot posamezniki smo si sicer nadeli imena, a to ni bila načrtovana aktivnost in nismo vedeli, da bo trajala več kot le nekaj dni. Pa je.

Ime skupine se je močno prijelo in velik delež osebnih vzdevkov tudi. Trajno novo ime pa na nek način pomeni tudi novega človeka. Nomen est omen (lat.: ime ima znamenje; ime ima pomen)

Ob tej misli se vedno spomnim na vse svetopisemske like, ki so ob srečanju z Bogom dobili novo ime. Abram je postal Abraham. Apostol Simon je po usodnem srečanju s Kristusom postal Peter. Savel po padcu s konja postane Pavel. To tradicijo še danes nadaljujejo mnogi redovniki: ko dokončno vstopijo v red, si nadenejo novo ime.

Zame je vzdevek Glawca pomenil več, kot sem si sploh lahko zamišljal. Bil je najprej znak sprejetosti v skupini. Izražal je pripadnost, povezanost in socialno mrežo. Izbran je bil na podlagi osebnih lastnosti, pa čeprav teh ni mogoče vedno gledati le pozitivno (smrkec Glavca – ta sicer z enojnim ‘v’ – namreč ponavadi preveč pametuje). Povezan je bil z družino Podplutba, obljubo, vrednotami, ki smo jih v skupini gojili.

Vzdevek je neke vrste blagovna znamka. Matejev je več, a samo eden je Glawca. Tako kot je več Gojcev, a je samo eden Zadetko, več Davidov, a je samo eden Limbo, več Uršk, a je samo ena Bulči, ali pa če grem nekoliko bolj v vode mladinskih delavcev: več je Andrejev, a samo eden je Silos. Več je Tadejev, a samo eden Pugy.

Vzdevek kot pomoč mlademu človeku pri vključevanju

Vzdevek – pri tem ne govorim o okrajšavah imena ampak o vzdevkih, ki nastanejo na podlagi nekih dogodkov – tak vzdevek mlademu človeku pomaga prepoznavati njegovo edinstvenost. Govori mu: »Nihče na svetu ni čisto takšen, kot si ti.« Pomaga se mu zavedati njegovih dobrih lastnosti. Če ne ravno neposredno iz pomena, pa iz mnogih situacij, ki ob vzdevku nastajajo. Pomaga mu biti bolj prepoznaven. Pomaga mu, da iz sebe iztisne tisto, kar je v njem najboljšega.

Znak dobre skupine

Trenutek, ko si skupina nadene ime in ko se podeljujejo vzdevki, se gotovo ne more zgoditi na začetku njenega obstoja. Najpogosteje se to zgodi v skupinski ‘fazi zaljubljenosti’ – v obdobju, ko se člani skupine med seboj že poznajo, ko jim skupina začne nekaj pomeniti, ko vedo, kako daleč lahko gredo drug pri drugem in ko imajo potrebo še nekoliko bolj poudariti in poglobiti svojo identiteto.

Če o razvoju skupine govorimo v zaporedju petih faz: začetka, spoznavanja / približevanja, zaljubljenosti, učinkovitosti in odmiranja, gre pri vzdevkih ponavadi za tretjo fazo. Za fazo, ko skupina v največji meri prekipeva od energije in čustev. Torej nekje na sredini življenja skupine.

Dejstvo, da ima posameznik vzdevek, s katerim se identificira in ki ga vzame za svojega, ponavadi pomeni, da je bil ta posameznik nekoč del kakšne dobre skupine. Kaže na to, da je bil obdarovan s čudovito izkušnjo močne skupnosti, pripadnosti in naklonjenih odnosov.

Več kot le krožek

Kaj lahko mladinski voditelji in delavci storimo, da bodo mladi, ki so nam zaupani, deležni takšnih doživetij? Kako jim omogočiti pogoje, da bodo drug drugega obdarovali z vzdevki, obenem pa tudi s toplimi odnosi, trdnimi skupinami in sanjami, da so zmožni premikati vsake meje?

Osredotočenost na dejavnosti in na rezultate nista dovolj in ponavadi vodita celo v poraz. Veliko časa je porebno preživeti ‘v prazno’. Četudi v zidanicah tik pod vrhom Trške gore. Ta čas je z vidika merjenja učinkovitosti mladinskega dela izgubljen. Nobeno neformalno izobraževanje ne poteka, noben produkt se ne poraja, noben trener ni prisoten, celo cilji aktivnosti ponavadi ne obstajajo.

Naša aktivnost 4. februarja 1995, torej tista pred 20 leti, prav gotovo ne bi dosegla niti minimalnih kriterijev za financiranje iz katerega koli javnega razpisa. Ni šans! Pred in po njej je bilo tudi v življenju Družine Podplutba mnogo aktivnosti, ki bi jih lahko šteli za mladinsko delo, kjer bi znali opredeliti kazalnike kakovosti, a ta ni bila takšne sorte.

Ključna beseda mladinskega dela je skupina. To je temeljna predpostavka, brez katere mladinskega dela ni. Negovati skupine je prva naloga mladinskih voditeljev in delavcev. In ta je le redko opažena, financirana in ovrednotena v smislu kakovosti. Takšna aktivnost presega logiko krožkov, ki jih je z merjenjem števila ur, udeležencev in doseženih rezultatov mogoče spraviti v okvire. Negovanja skupine ni mogoče spraviti v okvire.

A takšni trenutki ostajajo v srcih mladih ljudi. Tudi čez dve desetletji, ko ti po zakonu niso več mladi.

Živel, 4. februar!