Pisalo se je leto 1992, ko me je kolega, sosed z ulice, kot srednješolca zvlekel na mladinsko skupino. Ki je delovala v našem kraju. To je bila moja prva mladinska izkušnja. Nič posebnega. Prve pol leta ali leto sploh ne vem, zakaj sem hodil tja vsak teden – najbrž zaradi kolega. Potem pa se je odprlo …

Skupina me je pripeljala v Taizé in na novoletna taizéjska srečanja, ki so bile moje prve mednarodne izkušnje. Tam sem spoznal skavte, ki so najboljši sistem postopnega učenja in prevzemanja odgovornosti, kar jih poznam.

Domino efekt se je naprej dogajal sam: razjastnitev osebnega poslanstva, opustitev kariere kot računalničar, zaposlitev na Mladinskem cehu, trenerska pot, priložnost na Mladinskem svetu Slovenije, mednarodni timi, Socialna akademija … Na osebni ravni pa vsa socialna mreža, oblikovanje značaja, poznanstvo z najbolj fejst punco na svetu, zmožnost za vseživljenjsko predanost v poroki, ustanovitev družine …

Ne predstavljam si, kakšen bi bil danes, če se leto 1992 ne bi dogajalo tako, kot se je. Če me izkušnja mladinskega dela ne bi zaznamovala za vse življenje.

Kasneje smo na MSS raziskovali učinke mladinskega dela. In slišal sem še na desetine zgodb, zelo podobnih moji. Zgodb, ki potrjujejo, da vzgoja v družini in znotraj šolskega sistema nista zadostni. Da je za celostno vzgojo nujen tudi tretji partner – vmesna sfera, civilna družba, mladinsko delo.

20 let tranzicije

Med tem pa se je mladinsko delo spremenilo. Hoditi s skupinami mladih in s kitaro v hribe ni več dovolj. Ali pa bi bilo dovolj, pa tega enostavno nihče več ne počne.

Mladinsko delo se je poglobilo. Dobilo je politično ozadje v kontekstu integracije mladih v družbo, družbene participacije mladih, večanja njihovega socialnega kapitala in zaposljivosti.

Mladi so se spremenili. Ključnega privlačnega dejavnika, ki je nas v 90-ih vlekel v skupine: dejstvo, da smo se po tednu dni končno spet videli, ni več. Pod vplivom interneta in mobilnih komunikacij se je spremenil in ponovno je potrebno odkriti njegov ekvivalent.

Zgodbe, podobne moji in 50-im, ki sem jih še slišal, se dogajajo tudi danes. A je to v naši družbi tistim, ki imajo moč, le malo mar. Celotno mladinsko delo v Sloveniji je vredno nekaj več kot milijon evrov. Toliko namreč znaša letni budget Urada RS za mladino, ki ga podeli organizacijam v mladinskem sektorju.

Veste, kaj vse v Sloveniji še stane milijon evrov? Recimo, četrtina enega samega referenduma

Pa za to niso krivi le tisti, ki imajo moč (čeprav so ti najbolj). Krivi smo tudi mi: mladinski voditelji in delavci, ki pogosto nismo sposobni premisleka o ključnih stvareh. Premalo nas je, povečini imamo plače le malo nad minimalcem, preobremenjeni smo in občutek imamo, da nas skoraj nihče ne ceni.

To keep it short, obstajajo trije temeljni razlogi za ta blog:

1.    Mladinsko delo v Sloveniji je podcenjeno in spregledano

Vrednost celotnega mladinskega dela je seveda veliko višja, kot vanj investira država. Že če gledamo prihodkovno stran, so v njej tudi mizerni prispevki lokalnih skupnosti in nekaj evropskega denarja, predvsem pa mnoge prostovoljne ure, ki jih darujejo mladinski voditelji in delavci.

Še bolj vredno pa je mladinsko delo, če gledamo na njegove učinke. Ali sploh obstaja večji učinek kot je usmeritev življenja posameznika k večji osebni izpolnitvi, opredelitev njegovega poslanstva, pogum za doseganje sprememb pri sebi in v družbi?

A to vidijo in prepoznavajo le redki. Še bolj redki pa so pripravljeni v to tudi kaj vložiti. Čas ali denar …

2.    V mladinskem delu v Sloveniji je premalo premisleka

Posamezniki in organizacije se v želji po doseganju kazalnikov ženemo za številkami. Delamo, delamo in delamo – bolj malo pa reflektiramo. Razmerje med refleksijo in akcijo je v mladinskem delu izrazito nezdravo. Mladina se, pod pritiskom tehnoloških, socialnih in političnih sprememb bliskovito spreminja. In mladinsko delo mora biti vedno globoko vkoreninjeno v potrebe mladih.

Mi pa, ker običajno ne gre drugače, kar naprej ponavljamo nekatere nesmiselne reči.

3.    Pozabljamo na bistveno

Tretji razlog za nastanek tega bloga se zelo navezuje na drugega. Ker ni premisleka, tudi ni fokusa. Govorimo o infrastrukturi, informiranju, mobilnostih, projektih, kazalnikih … a jedro mladinskega dela leži v vključevanju posameznika v skupino. Koliko mladinski voditelji in delavci pravzaprav govorimo o celostni osebnostni rasti posameznikov? Koliko o dinamiki skupin? Koliko posameznikov osebno spremljamo in smo z njimi? Koliko skupin trajno spremljamo in jim pomagamo pri vključevanju?

Vesel bom vsakega odziva, predloga ali morda tudi pripravljenosti za sodelovanje. Beseda da besedo in prave stvari se bodo zgodile med nami, vpletenimi.

Blog ni nič več kot le provokacija za to.